»Če si kdaj okusil leteti, boš vedno
hodil z očmi obrnjenimi v nebo…
Od tukaj si in tja se boš vedno vračal...
Lepo je opazovati zmaja, ki kroži visoko na nebu. Izgleda tako lahkotno
in enostavno…
V resnici pa za letenje ne moremo uporabiti nobene od navedenih besed.
Letenje človeka razveseljuje in plaši, letenje je neprestana
koordinacija misli in rok in čas stalnih odločitev...«
Žalna knjiga |
To so uvodne misli
učbenika, ki ga je Jože Gajser dal za popotnico vsakemu od novih članov
Aerokluba Prlek, ki ga je kot učitelj letenja v letalski šoli aerokluba
Prlek učil veščin varnega letenja z motornim zmajem.
Žal je njemu in Aljažu zmanjkalo časa za odločitve, zmanjkalo jima je
prostora za koordinacijo misli in rok; veselje je za nekaj trenutkov
zamenjal brezupen strah in potem je nastopila neskončna tišina…
V četrtek, 28.julija, je bilo čudovito jutro in vse je bilo nared za to,
da bi Aljaž, 17-letni sin Jožetovega klubskega prijatelja Romana, ki ga
je učil letenja, prvič poletel sam. Vse je bilo nared; v hangarju je
bila pripravljena dodatna radijska postaja, s katero bi s tal vodil
novega pilota na njegovem prvem samostojnem letu. Pri učencu in pri
učitelju se je veselje prepletalo s tesnobo: ali bo uspel prvi
samostojni podvig mladega pilota?!
Pred »laširanjem« še zadnji skupni polet učitelja in učenca… …polet brez
vrnitve.
Jože je bil eden najboljših in najbolj izkušenih slovenskih pilotov
ultralahkih plovil, znal je rešiti vsakršno situacijo in vedno je
pripeljal zmaja in sopotnika varno na zemljo. Aljaž je bil najmlajši
perspektivni član aerokluba. Tokrat žal ni pomagalo ne znanje, ne
izkušnje niti upoštevanje pravil letenja niti mladost – samo en odgovor
je mogoč: zmanjkalo jima je krila, brez krila pa ni bilo vzgona in brez
vzgona več ni bilo letenja; samo neizbežen padec v globino…
Letalstvo je bilo nenadomestljiv del Jožetovega življenja - bil je
letalec s srcem in dušo in velik ter izkušen poznavalec letalstva.
Aeroklub in lepo urejena vzletno pristajalna steza s hangarjem sta bila
njegov drugi dom, klubski prijatelji druga družina in tako kot Aljažu,
je bil tudi številnim drugim mlajšim letalcem pravzaprav drugi oče, ki
jih je znal pohvaliti – a tudi okarati, kadar niso ravnali po pravilih.
Samo Jože je vedel, kolikokrat je kot učitelj trepetal za svoj učence;
bodisi sam ali skupaj z njimi v letu in kolikokrat je tvegal lastno
življenje za to, da bi njegovi učenci – bodoči piloti - leteli varno.
Kot predsednik sekcije za ultralahke naprave pri Letalski zvezi
Slovenije, je Jože skrbel za informiranje in izobraževanje članov kluba
ter upoštevanje pravil varnega letenja in predpisov, ki jih je sam
brezpogojno zagovarjal in upošteval. Velik je njegov prispevek pri
delovanju ljutomerske športne zveze in kot slovenski državni
reprezentant v letenju z ultralahkimi plovili je bil večkratni državni
prvak ter prejemnik odličij na mednarodnih tekmovanjih.
Nenadomestljivi bodo Jožetovi nasveti in izkušnje, ki jih je kot učitelj
posredoval številnim mladim pilotom in klubskim kolegom.
Aljaž Caf se je kot najmlajši član Aerokluba Prlek, ob boku očeta Romana
rad družil s svojimi starejšimi kolegi, jih spraševal, poslušal,
pomagal, tudi ko je šlo za resna tekmovanja ali klubske delovne akcije.
V aeroklubu Prlek nas ob letalstvu veže predvsem iskreno prijateljstvo
in medsebojno zaupanje – in nič na tem svetu ne bo moglo nadomestiti
izgube prijateljev, Aljaževe radoživosti in Jožetove predanosti ter
tovarištva. Njuna nepričakovana in veliko prezgodnja smrt zato pomeni
nenadomestljivo izgubo za njuni družini, sorodnike, sosede, za njune
prijatelje, predvsem za prijatelje v tako rekoč »njunem aeroklubu
Prlek«, za prijatelje v sosednjih klubih, športno zvezo, letalsko zvezo,
sodelavce in vse, ki smo ju poznali.
»Letenje je doživetje, ki ga ni moč opisati. V besedah siromašnega
besednega zaklada iščeš skromne besede s slabo vestjo, vedoč, da so le
beden nadomestek za vse tisto kar bi rad povedal. Na koncu razočaran
bereš popisane strani in se tolažiš, da ti ostajajo neokrnjeni čudoviti
spomini, ki jih ne znaš in ne zmoreš dostojno opisati«… je zapisal eden
od letalcev.
Jože in Aljaž, mi bomo leteli naprej, in uživali lepoto letenja - tudi
za vaju…
Breme vajine tragične izkušnje bomo nosili s seboj visoko pod nebo, in
nič bolj nevaren ne bo zato naš let in nič manj očarljiv – le videli ga
bomo malo drugače in misli in oči nam bodo včasih pobegnile nekam v
neskončne višave… Vajina tragična izkušnja nam bo v pomoč, da bomo
leteli še bolj varno, da bomo letenje doživljali še bolj veličastno…
»Ne maramo, da nas je strah, in ne letimo zato, da bi nas bilo strah…
Toda, če je malo strahu potrebno, da bomo varno leteli, ga sprejmemo.
Omogoča nam, da letimo brez strahu!«
Usodi pa žal ni moč ubežati: ne po zemlji, ne po zraku…
Člani aerokluba Prlek Ljutomer |
