»Če si kdaj okusil leteti, boš vedno hodil z očmi obrnjenimi v nebo… Od tukaj si in tja se boš vedno vračal… Lepo je opazovati zmaja, ki kroži visoko na nebu. Izgleda tako lahkotno in enostavno…

V resnici pa za letenje ne moremo uporabiti nobene od navedenih besed. Letenje človeka razveseljuje in plaši, letenje je neprestana koordinacija misli in rok in čas stalnih odločitev…«

To so uvodne misli učbenika, ki ga je Jože Gajser dal za popotnico vsakemu od novih članov Aerokluba Prlek, ki ga je kot učitelj letenja v letalski šoli aerokluba Prlek učil veščin varnega letenja z motornim zmajem.
Žal je njemu in Aljažu zmanjkalo časa za odločitve, zmanjkalo jima je prostora za koordinacijo misli in rok; veselje je za nekaj trenutkov zamenjal brezupen strah in potem je nastopila neskončna tišina…

V četrtek, 28.julija, je bilo čudovito jutro in vse je bilo nared za to, da bi Aljaž, 17-letni sin Jožetovega klubskega prijatelja Romana, ki ga je učil letenja, prvič poletel sam. Vse je bilo nared; v hangarju je bila pripravljena dodatna radijska postaja, s katero bi s tal vodil novega pilota na njegovem prvem samostojnem letu. Pri učencu in pri učitelju se je veselje prepletalo s tesnobo: ali bo uspel prvi samostojni podvig mladega pilota?!

Pred »laširanjem« še zadnji skupni polet učitelja in učenca… …polet brez vrnitve.

Jože je bil eden najboljših in najbolj izkušenih slovenskih pilotov ultralahkih plovil, znal je rešiti vsakršno situacijo in vedno je pripeljal zmaja in sopotnika varno na zemljo. Aljaž je bil najmlajši perspektivni član aerokluba. Tokrat žal ni pomagalo ne znanje, ne izkušnje niti upoštevanje pravil letenja niti mladost – samo en odgovor je mogoč: zmanjkalo jima je krila, brez krila pa ni bilo vzgona in brez vzgona več ni bilo letenja; samo neizbežen padec v globino…

Letalstvo je bilo nenadomestljiv del Jožetovega življenja – bil je letalec s srcem in dušo in velik ter izkušen poznavalec letalstva. Aeroklub in lepo urejena vzletno pristajalna steza s hangarjem sta bila njegov drugi dom, klubski prijatelji druga družina in tako kot Aljažu, je bil tudi številnim drugim mlajšim letalcem pravzaprav drugi oče, ki jih je znal pohvaliti – a tudi okarati, kadar niso ravnali po pravilih. Samo Jože je vedel, kolikokrat je kot učitelj trepetal za svoj učence; bodisi sam ali skupaj z njimi v letu in kolikokrat je tvegal lastno življenje za to, da bi njegovi učenci – bodoči piloti – leteli varno. Kot predsednik sekcije za ultralahke naprave pri Letalski zvezi Slovenije, je Jože skrbel za informiranje in izobraževanje članov kluba ter upoštevanje pravil varnega letenja in predpisov, ki jih je sam brezpogojno zagovarjal in upošteval. Velik je njegov prispevek pri delovanju ljutomerske športne zveze in kot slovenski državni reprezentant v letenju z ultralahkimi plovili je bil večkratni državni prvak ter prejemnik odličij na mednarodnih tekmovanjih. Nenadomestljivi bodo Jožetovi nasveti in izkušnje, ki jih je kot učitelj posredoval številnim mladim pilotom in klubskim kolegom.

Aljaž Caf se je kot najmlajši član Aerokluba Prlek, ob boku očeta Romana rad družil s svojimi starejšimi kolegi, jih spraševal, poslušal, pomagal, tudi ko je šlo za resna tekmovanja ali klubske delovne akcije.

V aeroklubu Prlek nas ob letalstvu veže predvsem iskreno prijateljstvo in medsebojno zaupanje – in nič na tem svetu ne bo moglo nadomestiti izgube prijateljev, Aljaževe radoživosti in Jožetove predanosti ter tovarištva. Njuna nepričakovana in veliko prezgodnja smrt zato pomeni nenadomestljivo izgubo za njuni družini, sorodnike, sosede, za njune prijatelje, predvsem za prijatelje v tako rekoč »njunem aeroklubu Prlek«, za prijatelje v sosednjih klubih, športno zvezo, letalsko zvezo, sodelavce in vse, ki smo ju poznali.

»Letenje je doživetje, ki ga ni moč opisati. V besedah siromašnega besednega zaklada iščeš skromne besede s slabo vestjo, vedoč, da so le beden nadomestek za vse tisto kar bi rad povedal. Na koncu razočaran bereš popisane strani in se tolažiš, da ti ostajajo neokrnjeni čudoviti spomini, ki jih ne znaš in ne zmoreš dostojno opisati«… je zapisal eden od letalcev.

Jože in Aljaž, mi bomo leteli naprej, in uživali lepoto letenja – tudi za vaju… Breme vajine tragične izkušnje bomo nosili s seboj visoko pod nebo, in nič bolj nevaren ne bo zato naš let in nič manj očarljiv – le videli ga bomo malo drugače in misli in oči nam bodo včasih pobegnile nekam v neskončne višave… Vajina tragična izkušnja nam bo v pomoč, da bomo leteli še bolj varno, da bomo letenje doživljali še bolj veličastno…

»Ne maramo, da nas je strah, in ne letimo zato, da bi nas bilo strah… Toda, če je malo strahu potrebno, da bomo varno leteli, ga sprejmemo. Omogoča nam, da letimo brez strahu!«
Usodi pa žal ni moč ubežati: ne po zemlji, ne po zraku…

Člani aerokluba Prlek Ljutomer